Úvod
Hoja po robuEvropa vsak dan porabi ogromne količine fosilnih goriv. Za zagotovitev stalnega dotoka teh ogljikovodikov je načrtovan ogromen nov plinovod. A fosilna goriva imajo uničujoč učinek na ljudi in podnebje. Evro- Kaspijski mega plinovod ne bi bil pri tem nobena izjema. To je zgodba o ljudeh, ki svoja življenja delijo s tem plinovodom.
Odvisnost Evrope v številkah
Fosilna goriva – premog, plin in nafta – skupaj predstavljajo tri četrtine porabljene energije v Evropi, ki je v celoti gledano največja svetovna uvoznica energijskih virov. Več kot polovica (53 %) naše energije prihaja iz držav zunaj EU, ta delež pa še naprej raste. EU uvozi 65 % plina in premoga ter 89 % nafte, ki jo porabi.
Evropska industrija ter evropska gospodarstva in objekti so odvisni od fosilnih goriv. Velike korporacije, lobisti naftne industrije in investitorji se močno trudijo, da se to ne bi spremenilo. Poraba vedno večjih količin fosilnih goriv ima prednost pred človeškimi življenji, stabilnostjo podnebja ter možnostjo dostopa do energije.
Evropska industrija ter evropska gospodarstva in objekti so odvisni od fosilnih goriv. Velike korporacije, lobisti naftne industrije in investitorji se močno trudijo, da se to ne bi spremenilo. Poraba vedno večjih količin fosilnih goriv ima prednost pred človeškimi življenji, stabilnostjo podnebja ter možnostjo dostopa do energije.
Reševanje problema se začne s priznanjem, da problem obstaja. Evropska komisija v svojem energetskem načrtu do leta 2050 ugotavlja, da »energetski sektor proizvaja levji delež emisij toplogrednih plinov, ki jih ustvarja človek«. Evropska komisija se zaveda, da je za dosego cilja zmanjšanja emisij toplogrednih plinov za 80–95 % do leta 2050 potrebno bistveno zmanjšati delež fosilnih goriv v energetski mešanici.
Slaba novica pa je, da EU in njene države članice ne sledijo lastnim nasvetom. Spodbuja se varčevanje z energijo in raba obnovljivih virov energije, a EU še naprej daje prednost fosilnim gorivom, še posebej širitvi plinske infrastrukture.
Paradni energetski projekt Evropske komisije je nov, 3.500-kilometrski plinovod iz Azerbajdžana: Evro-Kaspijski mega plinovod. Ta bo Evropo za več prihodnjih desetletij priklenil na rabo fosilnih goriv.
Slaba novica pa je, da EU in njene države članice ne sledijo lastnim nasvetom. Spodbuja se varčevanje z energijo in raba obnovljivih virov energije, a EU še naprej daje prednost fosilnim gorivom, še posebej širitvi plinske infrastrukture.
Paradni energetski projekt Evropske komisije je nov, 3.500-kilometrski plinovod iz Azerbajdžana: Evro-Kaspijski mega plinovod. Ta bo Evropo za več prihodnjih desetletij priklenil na rabo fosilnih goriv.
Energijska avenija
Marc Verwilghen, direktor bruseljskega podjetja European Azerbaijan Society in nekdanji belgijski minister za energetiko meni, da lahko Azerbajdžan ponudi veliko: »Gre za strateškega partnerja, ki leži med Rusijo, Iranom in Turčijo, in je veliko zanesljivejši kot drugi dobavitelji.«
Zdi se, da se evropski politiki s tem strinjajo, deloma tudi zaradi intenzivnega lobiranja družb, kot je European Azerbaijan Society. José Manuel Barroso, nekdanji predsednik Evropske komisije, je Kaspijski mega plinovod označil kot »energijsko avenijo za 21. stoletje.« Tudi današnji voditelji EU si prizadevajo izpeljati ta projekt, za katerega trdijo, da je ključnega pomena za energetsko varnost EU.
Potovali smo po načrtovani trasi tega plinovoda, da bi videli, kje bo potekal. Na kakšen način bo zaznamoval našo energetsko prihodnost in kakšne posledice bo imel za življenja ljudi ob trasi? Ko smo sledili njegovi poti, smo slišali zgodbe tistih, na katere bo njegova izgradnja neposredno vplivala.
Naša prva postaja je kraj, kjer se zemeljski plin črpa – Baku, glavno mest Azerbajdžana
Zdi se, da se evropski politiki s tem strinjajo, deloma tudi zaradi intenzivnega lobiranja družb, kot je European Azerbaijan Society. José Manuel Barroso, nekdanji predsednik Evropske komisije, je Kaspijski mega plinovod označil kot »energijsko avenijo za 21. stoletje.« Tudi današnji voditelji EU si prizadevajo izpeljati ta projekt, za katerega trdijo, da je ključnega pomena za energetsko varnost EU.
Potovali smo po načrtovani trasi tega plinovoda, da bi videli, kje bo potekal. Na kakšen način bo zaznamoval našo energetsko prihodnost in kakšne posledice bo imel za življenja ljudi ob trasi? Ko smo sledili njegovi poti, smo slišali zgodbe tistih, na katere bo njegova izgradnja neposredno vplivala.
Naša prva postaja je kraj, kjer se zemeljski plin črpa – Baku, glavno mest Azerbajdžana
Azerbajdžan
Goto first pageAzerbajdžan smo obiskali junija 2015, ko je ta država gostila prve Evropske igre. Na poti z letališča v hotel smo si lahko ogledovali popolnoma nove stadione, plakate in video stene. Igre so bile vseprisotne.
Evropske igre niso bile prvi večji dogodek, ki je potekal v Bakuju, pa tudi ne zadnji. Množica prestižnih dogodkov (vključno z evrovizijsko popevko in dirko formule ena) ter prepoznavni sponzorji utrjujejo podobo Azerbajdžana kot ponosne in sodobne dežele.
Baku je prestolnica, kjer se stalno gradi. Za gradnjo novih cest, steklenih nebotičnikov in drugih občudovanja vrednih dosežkov moderne arhitekture je bilo porabljenih na milijarde dolarjev naftnega denarja. Gradnja je kaotična, a stavbe se presenetljivo dobro sklapljajo z zgodovinsko arhitekturo mestnega središča.
Evropske igre niso bile prvi večji dogodek, ki je potekal v Bakuju, pa tudi ne zadnji. Množica prestižnih dogodkov (vključno z evrovizijsko popevko in dirko formule ena) ter prepoznavni sponzorji utrjujejo podobo Azerbajdžana kot ponosne in sodobne dežele.
Baku je prestolnica, kjer se stalno gradi. Za gradnjo novih cest, steklenih nebotičnikov in drugih občudovanja vrednih dosežkov moderne arhitekture je bilo porabljenih na milijarde dolarjev naftnega denarja. Gradnja je kaotična, a stavbe se presenetljivo dobro sklapljajo z zgodovinsko arhitekturo mestnega središča.
A že kmalu smo odkrili tudi drugo plat Azerbajdžana. Samo nekaj kilometrov iz centra Bakuja se šestpasovni bulvarji spremenijo v makadam, bleščeči se džipi na štirikolesni pogon pa v Lade in oslovske vprege.
Blišč Evropskih iger ni za vsakogar. Na bakujsko letališče smo prispeli skupaj z Emmo Hughes iz organizacije Platform London, odkrite kritičarke tako azerbajdžanskih oblasti kot družbe BP, britanskega naftnega podjetja, ki zadnjih dvajset leti izkorišča azerbajdžanske zaloge fosilnih goriv. Emmo so pridržali in jo poslali na letalo nazaj v London. Bila je le prva izmed številnih nezaželenih gostov na zabavi – vključno z novinarji angleškega Guardiana in aktivisti organizacije Amnesty International.
Javno nasprotovanje predsedniku Alijevu in njegovi vladi je zelo nevarno. Trenutno (januarja 2016) je v Azerbajdžanu 87 političnih zapornikov – več kot v Rusiji in Belorusiji skupaj – oblasti v Bakuju pa so v mesecih pred začetkom Evropskih iger zaprle številne prepoznavne borce za človekove pravice. Na predvečer začetka Iger, medtem, ko se je v Bakuju odvijala otvoritvena slovesnost, so mnogi med njimi sedeli le nekaj kilometrov stran, za zidovi in bodečo žico zapora Kurdexani.
Blišč Evropskih iger ni za vsakogar. Na bakujsko letališče smo prispeli skupaj z Emmo Hughes iz organizacije Platform London, odkrite kritičarke tako azerbajdžanskih oblasti kot družbe BP, britanskega naftnega podjetja, ki zadnjih dvajset leti izkorišča azerbajdžanske zaloge fosilnih goriv. Emmo so pridržali in jo poslali na letalo nazaj v London. Bila je le prva izmed številnih nezaželenih gostov na zabavi – vključno z novinarji angleškega Guardiana in aktivisti organizacije Amnesty International.
Javno nasprotovanje predsedniku Alijevu in njegovi vladi je zelo nevarno. Trenutno (januarja 2016) je v Azerbajdžanu 87 političnih zapornikov – več kot v Rusiji in Belorusiji skupaj – oblasti v Bakuju pa so v mesecih pred začetkom Evropskih iger zaprle številne prepoznavne borce za človekove pravice. Na predvečer začetka Iger, medtem, ko se je v Bakuju odvijala otvoritvena slovesnost, so mnogi med njimi sedeli le nekaj kilometrov stran, za zidovi in bodečo žico zapora Kurdexani.
Utišani glasovi
Elmira Ismailova in Necmin Kamilsoy sta posledice odkrite kritike spoznala na lastni koži. Elmirina hči, raziskovalna novinarka Khadija Ismailova, in Nemcinov oče, odvetnik za človekove pravice Intigam Alijev, sta leta 2015 na temelju lažnih obtožb dobila vsak po sedem let in pol zaporne kazni.*
Številne mednarodne organizacije za človekove pravice so azerbajdžanske oblasti pozvale k izpustitvi obeh zapornikov vesti, a za sedaj niso bile uspešne (stanje januar 2016).
* 'Walking the line' spletni dokumentarec je bil prvotno objavljen v angleščini januarja 2016. Po tem je bilo nekaj političnih zapornikov izpuščenih, med njimi tudi Kadija Ismailova in Intigam Alijev.
Številne mednarodne organizacije za človekove pravice so azerbajdžanske oblasti pozvale k izpustitvi obeh zapornikov vesti, a za sedaj niso bile uspešne (stanje januar 2016).
* 'Walking the line' spletni dokumentarec je bil prvotno objavljen v angleščini januarja 2016. Po tem je bilo nekaj političnih zapornikov izpuščenih, med njimi tudi Kadija Ismailova in Intigam Alijev.
Elmira Ismailova nas toplo sprejme, ko jo obiščemo v njeni hiši na obrobju Bakuja. Ne gre za običajno mater, nas opozori prevajalec. Kljub temu, kar se je zgodilo njeni hčerki, se ne boji govoriti odkrito.
»Dolžnost vsakega državljana, ki si želi bolj transparentno in demokratično državo, je razkrivati korupcijo in zlorabe tistih na oblasti. Zelo ponosna sem nanjo,« nam pove, medtem ko nam kaže verižico, oblikovano v črkah imena njene hčere.
Khadija je bila obtožena napeljevanja nekdanje kolegice k samomoru. Obtožbo je slednja kasneje preklicala ter v izjavi prek spleta zatrdila, da jo je obtožila pod pritiskom oblasti. Tožilci so naknadno dodali še druge lažne obtožbe. Kmalu po tem, ko smo se spoznali z Elmiro, je bila njena hči obsojena na sedem let in pol zaporne kazni. Njen resnični zločin je bilo njeno novinarsko delo, ki je razkrilo korupcijo, ki sega vse do azerbajdžanskega predsednika in njegove družine.
»Dolžnost vsakega državljana, ki si želi bolj transparentno in demokratično državo, je razkrivati korupcijo in zlorabe tistih na oblasti. Zelo ponosna sem nanjo,« nam pove, medtem ko nam kaže verižico, oblikovano v črkah imena njene hčere.
Khadija je bila obtožena napeljevanja nekdanje kolegice k samomoru. Obtožbo je slednja kasneje preklicala ter v izjavi prek spleta zatrdila, da jo je obtožila pod pritiskom oblasti. Tožilci so naknadno dodali še druge lažne obtožbe. Kmalu po tem, ko smo se spoznali z Elmiro, je bila njena hči obsojena na sedem let in pol zaporne kazni. Njen resnični zločin je bilo njeno novinarsko delo, ki je razkrilo korupcijo, ki sega vse do azerbajdžanskega predsednika in njegove družine.
Necmin Kamilsoy naj bi bil eden izmed govorcev na novinarski konferenci Amnesty International, ki je bila organizirana dan pred začetkom Evropskih iger. Govoril naj bi o zgodbi svojega očeta, a Amnesty International so prepovedali vstop v državo in novinarska konferenca je odpadla.
Po tem, ko je v preiskovalnem priporu preživel več kot osem mesecev, je bil Intigam Alijev 22. aprila 2015 obsojen na sedem let in pol zapora na podlagi izmišljenih obtožb »davčne utaje«, »zlorabe oblasti«, »nezakonitega podjetništva« in »prilaščanja sredstev«.
Odmevni dogodki, kot so Evropske igre, predstavljajo priložnost tudi za aktiviste za človekove pravice. »Evropski voditelji bi morali tukajšnje oblasti soočiti s kršitvami človekovih pravic ter svoje sodelovanje na igrah pogojiti z izpustitvijo političnih zapornikov,« poziva Necmin. »Mi smo zagovorniki evropskih vrednot, zato računamo na njihovo pomoč.«
Po tem, ko je v preiskovalnem priporu preživel več kot osem mesecev, je bil Intigam Alijev 22. aprila 2015 obsojen na sedem let in pol zapora na podlagi izmišljenih obtožb »davčne utaje«, »zlorabe oblasti«, »nezakonitega podjetništva« in »prilaščanja sredstev«.
Odmevni dogodki, kot so Evropske igre, predstavljajo priložnost tudi za aktiviste za človekove pravice. »Evropski voditelji bi morali tukajšnje oblasti soočiti s kršitvami človekovih pravic ter svoje sodelovanje na igrah pogojiti z izpustitvijo političnih zapornikov,« poziva Necmin. »Mi smo zagovorniki evropskih vrednot, zato računamo na njihovo pomoč.«
Še več političnih zapornikov
Intigam in Khadija nista sama. V Azerbajdžanu je zaprtih 87 političnih zapornikov, ki predstavljajo grožnjo oblastem (stanje januar 2016). Drugi so bili prisiljeni zbežat iz države. Edinstven projekt Prisoners Watch beleži vse azerbajdžanske politični zapornike – spremlja njihove primere, čas, ki ga preživijo v zaporu, ter obtožbe proti njim.
Vsi so vedeli, da bosta Khadija in Intigam kmalu aretirana. Malo preden so jo ujeli v Bakuju je bila Khadija posneta v Parlamentarni skupščini Sveta Evrope. Na posnetku Khadija spodbuja ljudi, naj se še naprej borijo za človekove pravice. »Če je cena za to aretacija, naj bo. Izplača se,« pravi. Videoposnetek je bil objavljen na dan, ko je bila Khadija aretirana. Intigam je o obtožbam proti njemu izvedel medtem, ko je bil v tujini, a se je kljub temu odločil, da se vrne. Oba sta se odločila, da beg ne pride v poštev.
Medtem ko azerbajdžanska vlada poskuša skriti resnično stanje pred svetom, pa delo Khadije in Intigama razkriva pravo naravo azerbajdžanskega režima – neustrašno sta dokumentirala zlorabe oblasti, korupcijo, kronizem, pomanjkanje medijske svobode in kršitve človekovih pravic.
Vsi so vedeli, da bosta Khadija in Intigam kmalu aretirana. Malo preden so jo ujeli v Bakuju je bila Khadija posneta v Parlamentarni skupščini Sveta Evrope. Na posnetku Khadija spodbuja ljudi, naj se še naprej borijo za človekove pravice. »Če je cena za to aretacija, naj bo. Izplača se,« pravi. Videoposnetek je bil objavljen na dan, ko je bila Khadija aretirana. Intigam je o obtožbam proti njemu izvedel medtem, ko je bil v tujini, a se je kljub temu odločil, da se vrne. Oba sta se odločila, da beg ne pride v poštev.
Medtem ko azerbajdžanska vlada poskuša skriti resnično stanje pred svetom, pa delo Khadije in Intigama razkriva pravo naravo azerbajdžanskega režima – neustrašno sta dokumentirala zlorabe oblasti, korupcijo, kronizem, pomanjkanje medijske svobode in kršitve človekovih pravic.
Khadija Ismayilova
Khadija je objavljala prispevke o tem, kako je družina azerbajdžanskega predsednika Ilhama Alijeva prihajala do donosnih državnih pogodb. Ena izmed zgodb je razkrila, da sta predsednikova žena in hči skrivni lastnici rudarske družbe, ki je sklenila pogodbo za rudarjenje zlata v državi. V drugi zgodbi je Khadija pokazala, na kakšen način je njihovo podjetje zgradilo 134 milijonov ameriških dolarjev vredno Kristalno dvorano, kjer je leta 2012 potekalo evrovizijsko tekmovanje.
Drugi članki so med drugim razkrivali, kako je predsednikova družina na skrivaj prišla do navideznega monopola nad storitvami mobilne telefonije v državi, kako je Alijeva hči postala lastnica privatizirane banke ter kako so vladni uslužbenci in predsednikova družina gradili nepremičninske imperije v Dubaju in na Češkem.
»Ne zasledujem jih,« vztraja Khadija. »Gre za to, da kamorkoli pogledam, se pojavijo njihova imena.«
Leta 2012, medtem ko je Khadija pripravljala članek o tem, kdo bo imel koristi od gradnje Trga nacionalne zastave v Bakuju, so predsednikovi možje začeli s kampanjo ustrahovanja proti njej. Predsednik jo je oklical za sovražnico države in prejela je posnetke iz videa njenega spolnega odnosa, ki je bil na skrivaj posnet v njeni spalnici. V pismu je pisalo, da bodo v primeru, da ne preneha objavljati svojih zgodb, video objavili na internetu. Ko se ni uklonila pritiskom, so njen posnetek res objavili.
1. septembra 2015 je bila obsojena na sedem let in pol zapora. Njeni sodelavci in prijatelji pri projektu Poročanje o organiziranem kriminalu in korupciji so se odločili, da njeno delo nadaljujejo v okviru Projekta Khadija.
Drugi članki so med drugim razkrivali, kako je predsednikova družina na skrivaj prišla do navideznega monopola nad storitvami mobilne telefonije v državi, kako je Alijeva hči postala lastnica privatizirane banke ter kako so vladni uslužbenci in predsednikova družina gradili nepremičninske imperije v Dubaju in na Češkem.
»Ne zasledujem jih,« vztraja Khadija. »Gre za to, da kamorkoli pogledam, se pojavijo njihova imena.«
Leta 2012, medtem ko je Khadija pripravljala članek o tem, kdo bo imel koristi od gradnje Trga nacionalne zastave v Bakuju, so predsednikovi možje začeli s kampanjo ustrahovanja proti njej. Predsednik jo je oklical za sovražnico države in prejela je posnetke iz videa njenega spolnega odnosa, ki je bil na skrivaj posnet v njeni spalnici. V pismu je pisalo, da bodo v primeru, da ne preneha objavljati svojih zgodb, video objavili na internetu. Ko se ni uklonila pritiskom, so njen posnetek res objavili.
1. septembra 2015 je bila obsojena na sedem let in pol zapora. Njeni sodelavci in prijatelji pri projektu Poročanje o organiziranem kriminalu in korupciji so se odločili, da njeno delo nadaljujejo v okviru Projekta Khadija.
Intigam Aliyev
Intigam je eden najvidnejših azerbajdžanskih borcev za človekove pravice. Od leta 1998 vodi organizacijo Legal Education Society (LES), ki zagotavlja pravno pomoč revnim in marginaliziranim državljanom, nadzoruje zakonodajne reforme ter ponuja pravno in informacijsko podporo nevladnim organizacijam in medijem v državi.
Intigam je na Evropskem sodišču za človekove pravice (ESČP) v Strasbourgu vložil več kot 200 primerov, med katerimi so bile zadeve s področij kršitev lastninskih pravic, svobode izražanja in pravice do zbiranja.
Več kot 40 izmed teh primerov je bilo povezanih s predsedniškimi volitvami leta 2010, kjer je bil Ilham Alijev izvoljen za svoj tretji mandat. Ilham Alijev je nasledil svojega očeta po njegovi smrti leta 2003. Skupaj sta v državi vladala skoraj od začetka neodvisnosti leta 1993. Od takrat naprej mednarodna skupnost nobenih volitev ni priznala kot »svobodnih in poštenih«.
Intigam v zaporu še naprej dela na primerih, kljub slabemu zdravju in kljub temu, da so mu oblasti nezakonito zasegle vso dokumentacijo, povezano s primeri na ESČP.
Intigam je na Evropskem sodišču za človekove pravice (ESČP) v Strasbourgu vložil več kot 200 primerov, med katerimi so bile zadeve s področij kršitev lastninskih pravic, svobode izražanja in pravice do zbiranja.
Več kot 40 izmed teh primerov je bilo povezanih s predsedniškimi volitvami leta 2010, kjer je bil Ilham Alijev izvoljen za svoj tretji mandat. Ilham Alijev je nasledil svojega očeta po njegovi smrti leta 2003. Skupaj sta v državi vladala skoraj od začetka neodvisnosti leta 1993. Od takrat naprej mednarodna skupnost nobenih volitev ni priznala kot »svobodnih in poštenih«.
Intigam v zaporu še naprej dela na primerih, kljub slabemu zdravju in kljub temu, da so mu oblasti nezakonito zasegle vso dokumentacijo, povezano s primeri na ESČP.
Leta 2013 je v Azerbajdžanu obstajala majhna, a dejavna skupnost mladih aktivistov, blogerjev in novinarjev, ki se je borila za to, da bi Alijev režim odgovarjal za svoja dejanja. Tega leta je bil Alijev že tretjič izvoljen za predsednika. Volitve so zaznamovale nepravilnosti in goljufije. V naslednjih dveh letih se je stanje na področju človekovih pravic bistveno poslabšalo.
Trenutno je v Azerbajdžanu 87 političnih zapornikov, vključno z novinarji, blogerji, zagovorniki človekovih pravic, aktivisti državljanskega gibanja NIDA in opozicijskimi voditelji, katerih izpustitev je zahtevalo Evropsko sodišče za človekove pravice.
Azerbajdžanski neodvisni mediji se soočajo s hudimi napadi. Novinarji brez meja so v nedavno objavljenem Indeksu svobode tiska 2015 Azerbajdžan uvrstili na 162. mesto med 180 državami. Leta 2015 je bil ubit novinar Rasim Alijev, številni drugi pisci in televizijski voditelji pa so pristali v zaporu ali pa so bili izgnani.
Legalne proteste sistematično razbijajo, zaradi številnih sprememb kazenske zakonodaje pa organizacije civilne družbe delujejo le z velikimi težavami.
V Azerbajdžanu je kriza človekovih pravic, in zelo verjetno je, da se bo položaj le še poslabševal.
Trenutno je v Azerbajdžanu 87 političnih zapornikov, vključno z novinarji, blogerji, zagovorniki človekovih pravic, aktivisti državljanskega gibanja NIDA in opozicijskimi voditelji, katerih izpustitev je zahtevalo Evropsko sodišče za človekove pravice.
Azerbajdžanski neodvisni mediji se soočajo s hudimi napadi. Novinarji brez meja so v nedavno objavljenem Indeksu svobode tiska 2015 Azerbajdžan uvrstili na 162. mesto med 180 državami. Leta 2015 je bil ubit novinar Rasim Alijev, številni drugi pisci in televizijski voditelji pa so pristali v zaporu ali pa so bili izgnani.
Legalne proteste sistematično razbijajo, zaradi številnih sprememb kazenske zakonodaje pa organizacije civilne družbe delujejo le z velikimi težavami.
V Azerbajdžanu je kriza človekovih pravic, in zelo verjetno je, da se bo položaj le še poslabševal.
Režim Alijeva in BP
Ko je leta 1993 na oblast prišel Hejdar Alijev, je zvestega partnerja našel v britanskem podjetju British Petroleum. Od leta 1994, ko je prevzela upravljanje največjega naftnega polja v Azerbajdžanu, je ta naftna družba največji tuji investitor v državi. Danes je na čelu konzorcija naftnih podjetij, ki sodelujejo pri izgradnji Kaspijskega mega plinovoda.
Kljub poslabšanju razmer na področju človekovih pravic se je sodelovanje med Alijevim in BP z leti le še okrepilo. Alijev se zanaša na BP, da ohranja dotok prihodkov od nafte v državo ter osebne finance »prve družine«, pa tudi zato, da Baku poveže v tesne odnose z EU, ZDA in Veliko Britanijo. BP je bil tudi uradni partner Evropskih iger, pri čemer je podpora precej presegala samo sponzorsko pogodbo: naftno podjetje je z usposabljanjem in strokovnim znanjem pomagalo pri izvedbi iger.
Khadija je bila glede odgovornosti BP za človekove pravice v Azerbajdžanu jasna: »BP je eden od razlogov za to, da je zahod tako skeptičen do vsakršnih sprememb v državi. Alijev režim je za BP koristen. Omogoča jim nemoteno poslovanje, svoje spore z režimom pa lahko rešijo. Del kupčije je tudi politični vpliv. BP naj bi bil odgovoren za prihod starejšega Alijeva na oblast, a ne gre le za zgodovinsko odgovornost – britanska vlada molči o azerbajdžanskih težavah z demokracijo. Njen odnos do Azerbajdžana narekujejo interesi BP.
Kljub poslabšanju razmer na področju človekovih pravic se je sodelovanje med Alijevim in BP z leti le še okrepilo. Alijev se zanaša na BP, da ohranja dotok prihodkov od nafte v državo ter osebne finance »prve družine«, pa tudi zato, da Baku poveže v tesne odnose z EU, ZDA in Veliko Britanijo. BP je bil tudi uradni partner Evropskih iger, pri čemer je podpora precej presegala samo sponzorsko pogodbo: naftno podjetje je z usposabljanjem in strokovnim znanjem pomagalo pri izvedbi iger.
Khadija je bila glede odgovornosti BP za človekove pravice v Azerbajdžanu jasna: »BP je eden od razlogov za to, da je zahod tako skeptičen do vsakršnih sprememb v državi. Alijev režim je za BP koristen. Omogoča jim nemoteno poslovanje, svoje spore z režimom pa lahko rešijo. Del kupčije je tudi politični vpliv. BP naj bi bil odgovoren za prihod starejšega Alijeva na oblast, a ne gre le za zgodovinsko odgovornost – britanska vlada molči o azerbajdžanskih težavah z demokracijo. Njen odnos do Azerbajdžana narekujejo interesi BP.
Cena
Trdovratno pomanjkanje demokracije ter kršitve človekovih pravic v Azerbajdžanu še vedno niso dovolj za poslabšanje odnosov z Brusljem. Gospodarske vezi se še naprej krepijo in voditelji EU si podajajo kljuko, da bi se rokovali z Alijevim.
Po mnenju Marlene Holzner, nekdanje tiskovne predstavnice Evropske komisije v Azerbajdžanu, to ni problem. »S tesnim sodelovanjem z Azerbajdžanom na področjih, kot je energija, povečujemo možnosti za izboljšanje situacije tudi na drugih področjih. Evropska komisija na uradnih srečanjih postavlja tudi vprašanja o človekovih pravicah,« je izjavila oktobra 2013.
Evro-Kaspijski mega plinovod naj bi o ocenah stal 45 milijard ameriških dolarjev. Takšna cena pomeni, da je izgradnja plinovoda odvisna od javnih posojil in subvencij. A cena plinovoda ne bo zgolj finančna, ampak bo projekt pomenil tudi velike politične stroške, saj bo razkril evropsko podporo še enemu avtoritarnemu režimu zaradi dostopa do fosilnih goriv.
Kot dokazuje delo Khadije, Intigama in številnih drugih političnih zapornikov, politična in gospodarska moč v Azerbajdžanu leži v rokah maloštevilne elite okoli predsednika Ilhama Alijeva. Povečevanje prihodkov, do katerega je – zlasti zaradi naftne industrije – prišlo v zadnjih letih, ni pripeljalo do demokratičnih sprememb, ampak je, nasprotno, omogočilo predsedniku, da državo in njene državljane prime še s tršo roko.
Medtem ko so se evropske povezave z Azerbajdžanom okrepile, se je položaj na področju človekovih pravic drastično poslabšal.
Uzejir Mammadli iz mladinske organizacije NIDA, ki so jo oblasti prepovedale, nam je povedal, da je »evropska podpora režimu oslabila civilno družbo in opozicijo v državi. EU ima na voljo gospodarska in diplomatska orodja za vplivanje na našo vlado, a jih noče uporabiti.« Uzejir je preživel eno leto v zaporu, potem ko so ga aretirali na mirnem protestu proti vladi.
Po mnenju Marlene Holzner, nekdanje tiskovne predstavnice Evropske komisije v Azerbajdžanu, to ni problem. »S tesnim sodelovanjem z Azerbajdžanom na področjih, kot je energija, povečujemo možnosti za izboljšanje situacije tudi na drugih področjih. Evropska komisija na uradnih srečanjih postavlja tudi vprašanja o človekovih pravicah,« je izjavila oktobra 2013.
Evro-Kaspijski mega plinovod naj bi o ocenah stal 45 milijard ameriških dolarjev. Takšna cena pomeni, da je izgradnja plinovoda odvisna od javnih posojil in subvencij. A cena plinovoda ne bo zgolj finančna, ampak bo projekt pomenil tudi velike politične stroške, saj bo razkril evropsko podporo še enemu avtoritarnemu režimu zaradi dostopa do fosilnih goriv.
Kot dokazuje delo Khadije, Intigama in številnih drugih političnih zapornikov, politična in gospodarska moč v Azerbajdžanu leži v rokah maloštevilne elite okoli predsednika Ilhama Alijeva. Povečevanje prihodkov, do katerega je – zlasti zaradi naftne industrije – prišlo v zadnjih letih, ni pripeljalo do demokratičnih sprememb, ampak je, nasprotno, omogočilo predsedniku, da državo in njene državljane prime še s tršo roko.
Medtem ko so se evropske povezave z Azerbajdžanom okrepile, se je položaj na področju človekovih pravic drastično poslabšal.
Uzejir Mammadli iz mladinske organizacije NIDA, ki so jo oblasti prepovedale, nam je povedal, da je »evropska podpora režimu oslabila civilno družbo in opozicijo v državi. EU ima na voljo gospodarska in diplomatska orodja za vplivanje na našo vlado, a jih noče uporabiti.« Uzejir je preživel eno leto v zaporu, potem ko so ga aretirali na mirnem protestu proti vladi.
Italija
Posledice Kaspijskega mega plinovoda ne bodo ostale omejene le na Azerbajdžan. Plin iz Kaspijskega morja naj bi črpali 3.500 kilometrov daleč, in zaskrbljeni so tudi ljudje na drugi strani cevi. Bojijo se vpliva plinovoda na njihovo zemljo. In obupano se borijo, da bi bili njihovi glasovi slišani.
Projekt v skupni vrednosti 45 milijard USD bo povzročil ogromno gradbišče, kjer bodo tovornjaki in bagri uničevali kmetijska zemljišča, tisoče vasi, gozdove, puščav in dno Jadranskega morja.
Gradnja tako obsežne infrastrukture prek več držav je zahteven podvig, in da bi ga naredili bolj obvladljivega, so ga razdelili na več delov. Transjadranski plinovod (TAP) je zadnji del plinovoda in bo potekal od grško-turške meje, prek Albanije, pod Jadranskim morjem in na kopno pogledal v majhnem mestecu Meledugno v regiji Salento na peti italijanskega škornja.
Projekt v skupni vrednosti 45 milijard USD bo povzročil ogromno gradbišče, kjer bodo tovornjaki in bagri uničevali kmetijska zemljišča, tisoče vasi, gozdove, puščav in dno Jadranskega morja.
Gradnja tako obsežne infrastrukture prek več držav je zahteven podvig, in da bi ga naredili bolj obvladljivega, so ga razdelili na več delov. Transjadranski plinovod (TAP) je zadnji del plinovoda in bo potekal od grško-turške meje, prek Albanije, pod Jadranskim morjem in na kopno pogledal v majhnem mestecu Meledugno v regiji Salento na peti italijanskega škornja.
Ljudski upor
Alberto Santoro vodi kmetijo in penzion na obrobju Meledugna. Po njegovem posestvu so raztresene oljke, prideluje hrano, redi nekaj živali ter oddaja nekaj sob turistom, ki prihajajo, da bi uživali v morju in čudoviti pokrajini regije Salento.
Alberto se je rodil in odrasel na kmetiji. Zaskrbljen je nad vplivi plinovoda na turizem, ribištvo in kmetijstvo, še posebej na gojenje oljk, ki v tej pokrajini predstavljajo enega glavnih virov zaslužka. Število prebivalcev Salenta že zadnjih sto let pada, saj se ljudje selijo v večja mesta. Mlada generacija, vključno z Albertom, se že nekaj desetletij bori za prihodnost, ki bi jih omogočila ostati tukaj, kjer so odraščali, ter zaščitila lepoto te pokrajine.
»Komajda so nas obvestili o projektu. Podjetje za Transjadranski plinovod, ki ima sedež v Švici, je organiziralo informativne sestanke, a jasno je bilo, da e bilo še veliko negotovosti. Nihče ni vedel nič o okoljskih in zdravstvenih tveganjih, povezanih s plinovodom. Ni bila opravljena ustrezna analiza stroškov in koristi.«
Alberto je menil, da mora ukrepati: »To zadeva našo prihodnost. Kot državljani se moramo angažirati, nihče drug se ne bo namesto nas.«
Alberto se je rodil in odrasel na kmetiji. Zaskrbljen je nad vplivi plinovoda na turizem, ribištvo in kmetijstvo, še posebej na gojenje oljk, ki v tej pokrajini predstavljajo enega glavnih virov zaslužka. Število prebivalcev Salenta že zadnjih sto let pada, saj se ljudje selijo v večja mesta. Mlada generacija, vključno z Albertom, se že nekaj desetletij bori za prihodnost, ki bi jih omogočila ostati tukaj, kjer so odraščali, ter zaščitila lepoto te pokrajine.
»Komajda so nas obvestili o projektu. Podjetje za Transjadranski plinovod, ki ima sedež v Švici, je organiziralo informativne sestanke, a jasno je bilo, da e bilo še veliko negotovosti. Nihče ni vedel nič o okoljskih in zdravstvenih tveganjih, povezanih s plinovodom. Ni bila opravljena ustrezna analiza stroškov in koristi.«
Alberto je menil, da mora ukrepati: »To zadeva našo prihodnost. Kot državljani se moramo angažirati, nihče drug se ne bo namesto nas.«
Alberto je skupaj z manjšo skupino zaskrbljenih državljanov ter tehničnimi in pravnimi strokovnjaki začel podrobno analizirati projekt, in spomladi leta 2011 je bil rojen »Odbor proti TAP«.
Eno leto po tem, ko je bila odobrena presoja vplivov na okolje TAP, sta italijanska vlada in evropska komisija začeli promovirati projekt Kaspijskega mega plinovoda. Kljub tej podpori je Odbor proti TAP odkril, da ni bilo izpolnjenih kar 58 predpogojev za odobritev projekta.
Podrobnejše informacije o projektu je bilo težko dobiti, saj je podjetje za TAP registrirano v švicarskem kantonu Zug, ki je ena najbolj skrivnostnih jurisdikcij na svetu – seveda plinovod ne bo potekal niti blizu tega kantona. V svoji presoji vplivov na okolje je Odbor poudaril pomanjkljivosti ter zahteval dodatne informacije in teste za odpravo potresne nevarnosti (plinovod naj bi potekal skozi eno izmed najbolj aktivnih geoloških razpok v Evropi) in okoljskih vplivov na to regijo.
A Odbor je kritiziral projekt tudi na bolj osnovni ravni.
»Dvome imamo tudi glede energijskega sistema, ki ga bo vzpostavil TAP, ter njegovih posledic za življenja ljudi od Italije pa vse do Bakuja,« pravi Alberto.
Eno leto po tem, ko je bila odobrena presoja vplivov na okolje TAP, sta italijanska vlada in evropska komisija začeli promovirati projekt Kaspijskega mega plinovoda. Kljub tej podpori je Odbor proti TAP odkril, da ni bilo izpolnjenih kar 58 predpogojev za odobritev projekta.
Podrobnejše informacije o projektu je bilo težko dobiti, saj je podjetje za TAP registrirano v švicarskem kantonu Zug, ki je ena najbolj skrivnostnih jurisdikcij na svetu – seveda plinovod ne bo potekal niti blizu tega kantona. V svoji presoji vplivov na okolje je Odbor poudaril pomanjkljivosti ter zahteval dodatne informacije in teste za odpravo potresne nevarnosti (plinovod naj bi potekal skozi eno izmed najbolj aktivnih geoloških razpok v Evropi) in okoljskih vplivov na to regijo.
A Odbor je kritiziral projekt tudi na bolj osnovni ravni.
»Dvome imamo tudi glede energijskega sistema, ki ga bo vzpostavil TAP, ter njegovih posledic za življenja ljudi od Italije pa vse do Bakuja,« pravi Alberto.
Odbor je od skromnih začetkov zrasel v množično gibanje, v katerem sodelujejo ljudje z vseh področij. »Začeli smo organizirati javna srečanja za boljše obveščanje javnosti ter pripravljati demonstracije, da bi vplivali na politiko in da bi se slišal tudi naš glas,« opozarja Alberto.
»Pridruževati se nam je začelo vse več umetnikov, kar je proteste dvignilo na novo raven,« pravi Marco Santoro Verri, basist pri lokalnem folk-punk bendu La Rocha. »A istočasno je podjetje začelo predvajati radijske oglase in sponzorirati velike javne dogodke, npr. glasbene festivale, da bi javnost pridobili na svojo stran.«
»Zdelo se nam je, da se moramo odzvati, zato sem predlagal, da organiziramo lasten festival Proti TAP,« pove Treble, reggae glasbenik, ki živi v Melendugnu. Festival je bil popoln uspeh: »Za brezplačne nastope se je prijavilo več kot sto umetnikov, in avgusta lani je na skupno zabavo prišlo okoli 10.000 ljudi.«
Treble pravi, da je zanj »glasba […] orodje, ki ga lahko uporabimo za opozarjanje na družbena vprašanja. Festival proti TAP je bil močno orodje za prikaz velikega ljudskega upora proti temu projektu.«
»Pridruževati se nam je začelo vse več umetnikov, kar je proteste dvignilo na novo raven,« pravi Marco Santoro Verri, basist pri lokalnem folk-punk bendu La Rocha. »A istočasno je podjetje začelo predvajati radijske oglase in sponzorirati velike javne dogodke, npr. glasbene festivale, da bi javnost pridobili na svojo stran.«
»Zdelo se nam je, da se moramo odzvati, zato sem predlagal, da organiziramo lasten festival Proti TAP,« pove Treble, reggae glasbenik, ki živi v Melendugnu. Festival je bil popoln uspeh: »Za brezplačne nastope se je prijavilo več kot sto umetnikov, in avgusta lani je na skupno zabavo prišlo okoli 10.000 ljudi.«
Treble pravi, da je zanj »glasba […] orodje, ki ga lahko uporabimo za opozarjanje na družbena vprašanja. Festival proti TAP je bil močno orodje za prikaz velikega ljudskega upora proti temu projektu.«
Upor ljudi je imel tudi politične posledice. Na zadnjih lokalnih volitvah so projektu nasprotovali vsi kandidati. Marco Poti, župan Melendugna, je bil izvoljen zaradi obljube, da se bo uprl projektu. Skupaj z 38 drugimi župani in v sodelovanju z regionalno vlado organizira lokalno politično opozicijo.
Po Potijevem mnenju bo »projekt […] na naši zemlji pustil trajne brazgotine. Na regionalni ravni mu vsi nasprotujejo. Plinovod je vsiljen od zgoraj in nima demokratičnega soglasja. Državnim oblastem, Evropski komisiji in Evropski investicijski banki smo zelo jasno obrazložili naša stališča, a za zdaj nočejo upoštevati naših argumentov ali stopiti v dialog z nami.«
Za Potija pri tej kampanji ne gre le za zaustavitev izgradnje plinovoda na »njegovem dvorišču« – nasprotoval bi mu ne glede na to, kje bi bila začrtana njegova trasa.
»Nisem proti Evropi,« zaključi Poti. »Nasprotno, če si želi Evropa zagotoviti oskrbo z energijo, potem ne potrebuje več zemeljskega plina, ni potrebno, da je odvisna od avtoritarnega režima, in ni potrebno, da uničuje lastno okoljsko bogastvo in ogroža varnost svojih državljanov. Evropa bi morala investirati v drugačen decentraliziran energetski model, ki bi temeljil na trajnostnih virih energije.«
Po Potijevem mnenju bo »projekt […] na naši zemlji pustil trajne brazgotine. Na regionalni ravni mu vsi nasprotujejo. Plinovod je vsiljen od zgoraj in nima demokratičnega soglasja. Državnim oblastem, Evropski komisiji in Evropski investicijski banki smo zelo jasno obrazložili naša stališča, a za zdaj nočejo upoštevati naših argumentov ali stopiti v dialog z nami.«
Za Potija pri tej kampanji ne gre le za zaustavitev izgradnje plinovoda na »njegovem dvorišču« – nasprotoval bi mu ne glede na to, kje bi bila začrtana njegova trasa.
»Nisem proti Evropi,« zaključi Poti. »Nasprotno, če si želi Evropa zagotoviti oskrbo z energijo, potem ne potrebuje več zemeljskega plina, ni potrebno, da je odvisna od avtoritarnega režima, in ni potrebno, da uničuje lastno okoljsko bogastvo in ogroža varnost svojih državljanov. Evropa bi morala investirati v drugačen decentraliziran energetski model, ki bi temeljil na trajnostnih virih energije.«
Drugačen energetski model
»Seveda potrebujemo drugačen energetski model,« pravi Alberto. »Obstajajo različne možnosti, na primer veter, sonce ali energija plimovanja, a to ni dovolj za enostavno nadomestitev fosilnih goriv z obnovljivimi viri energije. Prav tako pomembno je to, kdo ima nadzor nad energijo. Obnovljivi viri energije nam omogočajo, da sami proizvajamo energijo za svoje potrebe ter na ta način nismo več odvisni od velikih podjetij, ki vsiljujejo svoje destruktivne modele.«
Alberto je prepričan, da so skupnosti v Salentu zmožne zadovoljiti lastne potrebe po energiji ter zagotoviti varnejšo in bolj trajnostno rešitev za evropske potrebe po energiji – takšno, ki ne vključuje gradnje novih škodljivih plinovodov.
»Poleg ogromnih finančnih, okoljskih in družbenih stroškov projekta je plinovod tudi zelo ranljiv. Dolg je več tisoč kilometrov, in samo ena nesreča kjerkoli na njegovi trasi vpliva na vse, ki so od njega odvisno. Mreža manjših objektov je veliko bolj zanesljiva. Če se okvari eden od obratov, se je še vedno mogoče zanesti na druge obrate v mreži.«
Alberto je prepričan, da so skupnosti v Salentu zmožne zadovoljiti lastne potrebe po energiji ter zagotoviti varnejšo in bolj trajnostno rešitev za evropske potrebe po energiji – takšno, ki ne vključuje gradnje novih škodljivih plinovodov.
»Poleg ogromnih finančnih, okoljskih in družbenih stroškov projekta je plinovod tudi zelo ranljiv. Dolg je več tisoč kilometrov, in samo ena nesreča kjerkoli na njegovi trasi vpliva na vse, ki so od njega odvisno. Mreža manjših objektov je veliko bolj zanesljiva. Če se okvari eden od obratov, se je še vedno mogoče zanesti na druge obrate v mreži.«
Londýn
Velika energetska podjetja
Velike energetske družbe lahko z našim odmikom od monopoliziranega energetskega sistema, ki temelji na fosilnih gorivih, izgubijo zelo veliko. Nadzorujejo namreč obstoječi sistem in za prepričevanje Evropske komisije, naj takšen sistem obdržimo, zapravljajo na milijone evrov.
BP in druga velika podjetja na področju energetike so institucije EU uspela prepričati, da vsaj od leta 2011 naprej podpirajo zemeljski plin na račun obnovljive energije. »Prepričani smo, da bi morali sprejeti ukrepe za boj proti podnebnim spremembah, in plin in nafta lahko pri tem odigrata svojo vlogo,« je v začetku leta izjavil tiskovni predstavnik BP.
Takšna razlaga predstavlja zemeljski plin kot čist in zanesljiv prehodni vir energije za dosego nizkoogljičnega gospodarstva. Takšen način razmišljanja naftnih podjetij je posvojila tudi Evropska komisija. Energetske strategije EU, ki naj bi prekinile evropsko odvisnost od plina, postavljajo v središče pozornosti novo plinsko infrastrukturo.
BP in druga velika podjetja na področju energetike so institucije EU uspela prepričati, da vsaj od leta 2011 naprej podpirajo zemeljski plin na račun obnovljive energije. »Prepričani smo, da bi morali sprejeti ukrepe za boj proti podnebnim spremembah, in plin in nafta lahko pri tem odigrata svojo vlogo,« je v začetku leta izjavil tiskovni predstavnik BP.
Takšna razlaga predstavlja zemeljski plin kot čist in zanesljiv prehodni vir energije za dosego nizkoogljičnega gospodarstva. Takšen način razmišljanja naftnih podjetij je posvojila tudi Evropska komisija. Energetske strategije EU, ki naj bi prekinile evropsko odvisnost od plina, postavljajo v središče pozornosti novo plinsko infrastrukturo.
Londonske alternative
A obstajajo načini, na katere lahko energetske vire diverzificiramo ter da jih naredimo bolj trajnostne in neodvisne od velikih energetskih podjetij. V Londonu, matičnem sedežu podjetja BP, mestne skupnosti v socialnih naseljih razvijajo lastne projekte obnovljivih virov energije.
»London je britanski ekonomski stroj, a je 100% odvisen od zunanjih virov energije, kar nas stane milijarde. Energijo za lastne potrebe si želimo proizvajati lokalno in na trajnosten način. Investitor je skupnost, in investicije tudi ostanejo v skupnosti,« pravi Agamemnon Otero, ki vodi organizacijo Repowering London, ki lokalnim skupnostim pomaga vzpostavljati njihove lastne projekte obnovljivih virov energije.
Organizacija Repowering London je v Hackneyu, eni najrevnejših londonskih sosesk, pravkar zaključila svoj četrti skupnostni energetski projekt. S pomočjo prebivalcev so na strehe vseh stavb naselja Banister House, kompleksa socialnih stanovanj, namestili sončne panele. Agamemnon nam razkaže naokoli.
»London je britanski ekonomski stroj, a je 100% odvisen od zunanjih virov energije, kar nas stane milijarde. Energijo za lastne potrebe si želimo proizvajati lokalno in na trajnosten način. Investitor je skupnost, in investicije tudi ostanejo v skupnosti,« pravi Agamemnon Otero, ki vodi organizacijo Repowering London, ki lokalnim skupnostim pomaga vzpostavljati njihove lastne projekte obnovljivih virov energije.
Organizacija Repowering London je v Hackneyu, eni najrevnejših londonskih sosesk, pravkar zaključila svoj četrti skupnostni energetski projekt. S pomočjo prebivalcev so na strehe vseh stavb naselja Banister House, kompleksa socialnih stanovanj, namestili sončne panele. Agamemnon nam razkaže naokoli.
Organizacija Repowering London je svoj prvi projekt dokončala leta 2012 v londonskem okrožju Brixton. Majhna začetna skupina se je 14 mesecev dobivala v lokalnih pubih, da so se dogovorili vse potrebno za vzpostavitev projekta Brixton Solar One.
Kot pojasnjuje Agamemnon, se je vse skupaj začelo počasi in v majhnem obsegu. »A s sodelovanjem interesne skupine Hackney Energy smo dokončali štiri projekte, v tem trenutku pa samo v Londonu pomagamo realizirati več kot dvajset novih projektov. Dokazali so, da vse skupaj deluje, in med lokalnim prebivalstvom vlada veliko zanimanje za te projekte.«
Agamemnon pravi, da je bistvenega pomena za uspeh projektov vključevanje prebivalcev v vse faze projekta: »Repowering London ni podjetje, ki bi na vaši strehi postavilo in upravljalo sončne panele. Upravljanje želimo dati v roke ljudem. Lastniki kooperative so lokalni prebivalci. Prihodki se vračajo v njihove roke in se vlagajo nazaj v skupnost. To je edini učinkovit način, če želiš, da bodo ljudje sodelovali.«
Kot pojasnjuje Agamemnon, se je vse skupaj začelo počasi in v majhnem obsegu. »A s sodelovanjem interesne skupine Hackney Energy smo dokončali štiri projekte, v tem trenutku pa samo v Londonu pomagamo realizirati več kot dvajset novih projektov. Dokazali so, da vse skupaj deluje, in med lokalnim prebivalstvom vlada veliko zanimanje za te projekte.«
Agamemnon pravi, da je bistvenega pomena za uspeh projektov vključevanje prebivalcev v vse faze projekta: »Repowering London ni podjetje, ki bi na vaši strehi postavilo in upravljalo sončne panele. Upravljanje želimo dati v roke ljudem. Lastniki kooperative so lokalni prebivalci. Prihodki se vračajo v njihove roke in se vlagajo nazaj v skupnost. To je edini učinkovit način, če želiš, da bodo ljudje sodelovali.«
V naselju Banister House živita tudi Ann Canaii in Aisha Fortunato.
Ann je ena izmed direktorjev projekta, a pri dejavnostih skupnosti sodeluje že dolgo. Po njenem mnenju gre pri skupini Hackney Energy za veliko več kot zgolj energijo. »Včasih je bilo v okolici naselja precej težav, vključno z mladoletniškim prestopništvom in celo umori,« se spominja. »Skupina Hackney Energy je pomagala spremeniti položaj na bolje in je uspela pritegniti mlade k sodelovanju in lastnemu angažiranju. S pomočjo te skupine smo lahko spet postali ponosni na svojo skupnost.«
Aisha je sodelovala pri usposabljanju o obnovljivih virih energije in je pomagala promovirati projekt med lokalnimi prebivalci. To je neposredno vplivalo tudi nanjo. »Izobraževanje mi je pomagalo pri kasnejši zaposlitvi. Obenem sem se začela zavedati, na kakšen način uporabljamo energijo. Skupaj s solarnimi paneli nam je to pomagalo pri znižanju računov za energijo.«
Ann je ena izmed direktorjev projekta, a pri dejavnostih skupnosti sodeluje že dolgo. Po njenem mnenju gre pri skupini Hackney Energy za veliko več kot zgolj energijo. »Včasih je bilo v okolici naselja precej težav, vključno z mladoletniškim prestopništvom in celo umori,« se spominja. »Skupina Hackney Energy je pomagala spremeniti položaj na bolje in je uspela pritegniti mlade k sodelovanju in lastnemu angažiranju. S pomočjo te skupine smo lahko spet postali ponosni na svojo skupnost.«
Aisha je sodelovala pri usposabljanju o obnovljivih virih energije in je pomagala promovirati projekt med lokalnimi prebivalci. To je neposredno vplivalo tudi nanjo. »Izobraževanje mi je pomagalo pri kasnejši zaposlitvi. Obenem sem se začela zavedati, na kakšen način uporabljamo energijo. Skupaj s solarnimi paneli nam je to pomagalo pri znižanju računov za energijo.«
Energetska revščina
Ruth London, aktivistka množične kampanje Fuel Poverty Action, je prepričana, da je eden od izjemnih uspehov skupnostnih energetskih projektov, ki se odvijajo v zapostavljenih mestnih četrtih, da takšni projekti učinkovito ščitijo ljudi pred energetsko revščino.
Glavna argumenta za uvažanje vedno večjih količin fosilnih goriv sta bila vedno energetska varnost in potreba po »prižganih lučeh«. A takšna politika je na cedilu pustili več kot vsako deseto gospodinjstvo v Evropi in Veliki Britaniji, ki že živijo v pomanjkanju energije, saj ne morejo plačevati svojih računov za energijo, ne glede na to, kakšen delež te energije je uvožene.
Kot pravi Ruth London, »ne potrebujemo več energije, ampak cenovno dostopnejšo energijo, ki je ne nadzorujejo velika energetska podjetja, ki določajo ceno in ustvarjajo gromozanske dobičke. Z energetsko revščino se je treba spopasti z različnimi ukrepi, eden izmed takšnih ukrepov je lahko tudi podpora skupnostnim energetskim projektom. To je vsekakor bolj učinkovito kot gradnja dodatnega plinovoda.«
Glavna argumenta za uvažanje vedno večjih količin fosilnih goriv sta bila vedno energetska varnost in potreba po »prižganih lučeh«. A takšna politika je na cedilu pustili več kot vsako deseto gospodinjstvo v Evropi in Veliki Britaniji, ki že živijo v pomanjkanju energije, saj ne morejo plačevati svojih računov za energijo, ne glede na to, kakšen delež te energije je uvožene.
Kot pravi Ruth London, »ne potrebujemo več energije, ampak cenovno dostopnejšo energijo, ki je ne nadzorujejo velika energetska podjetja, ki določajo ceno in ustvarjajo gromozanske dobičke. Z energetsko revščino se je treba spopasti z različnimi ukrepi, eden izmed takšnih ukrepov je lahko tudi podpora skupnostnim energetskim projektom. To je vsekakor bolj učinkovito kot gradnja dodatnega plinovoda.«
Drugačna energetska prihodnost
Evro-Kaspijski mega plinovod naj bi bil ključni element evropske strategije za zanesljivo oskrbo z energijo, a pravo vprašanje ni to, koliko fosilnih goriv uvozimo, ampak kdo si lahko privošči dostop do te energije. Evro-Kaspijski mega plinovod k diverzifikaciji oskrbe z energijo prispeva le malo. S tem plinovodom bo Evropa čedalje bolj odvisna od plina, in to v času, ko povpraševanje po tem energentu dejansko upada.
Zaradi majhne količine plina (2,5 odstotka trenutne porabe EU) se Evropa priklepa na avtoritarni azerbajdžanski režim. Poleg tega ta dodatna energija ne bo na voljo ljudem, ki jo najbolj potrebujejo – tistim, ki živijo v energetski revščini.
Cena Evro-Kaspijskega mega plinovoda je izjemno visoka. Plačevali jo bodo državljani Azerbajdžana, ki se bojujejo za transparentnost, demokracijo in človekove pravice – vrednote, ki naj bi jih Evropa spodbujala. Plačali jo bodo tudi ljudje, ki živijo ob načrtovani trasi plinovoda ter tvegajo izgubo svoje zemlje in načina preživljanja. In nenazadnje, plačali jo bodo vsi Evropejci, ki bodo prisiljeni sprejeti energetski sistem, ki onesnažuje okolje in je v rokah velikih energetski podjetij.
Prednostna naloga vsake energetske strategije bi moral biti boj proti odvisnosti Evrope od fosilnih goriv, ne pa gradnja novih plinovodov. Politični in finančni fokus bi moral biti na izvedljivih alternativah, kot so diverzifikacija lastništva nad energetskimi viri, povečanje deleža obnovljivih virov energije v energetski mešanici ter omogočanje lokalne proizvodnje lastne obnovljive energije namesto črpanja energije iz daljnih delov sveta na evropsko ozemlje.
Za zdaj nas evropski voditelji zavestno peljejo v nasprotno smer. A še vedno ni prepozno za to, da se odločimo za drugačno energetsko prihodnost – prihodnost s čisto in cenovno dostopno energijo pod nadzorom ljudi.
Evro-Kaspijski mega plinovod vsekakor ni del takšne prihodnosti.
Zaradi majhne količine plina (2,5 odstotka trenutne porabe EU) se Evropa priklepa na avtoritarni azerbajdžanski režim. Poleg tega ta dodatna energija ne bo na voljo ljudem, ki jo najbolj potrebujejo – tistim, ki živijo v energetski revščini.
Cena Evro-Kaspijskega mega plinovoda je izjemno visoka. Plačevali jo bodo državljani Azerbajdžana, ki se bojujejo za transparentnost, demokracijo in človekove pravice – vrednote, ki naj bi jih Evropa spodbujala. Plačali jo bodo tudi ljudje, ki živijo ob načrtovani trasi plinovoda ter tvegajo izgubo svoje zemlje in načina preživljanja. In nenazadnje, plačali jo bodo vsi Evropejci, ki bodo prisiljeni sprejeti energetski sistem, ki onesnažuje okolje in je v rokah velikih energetski podjetij.
Prednostna naloga vsake energetske strategije bi moral biti boj proti odvisnosti Evrope od fosilnih goriv, ne pa gradnja novih plinovodov. Politični in finančni fokus bi moral biti na izvedljivih alternativah, kot so diverzifikacija lastništva nad energetskimi viri, povečanje deleža obnovljivih virov energije v energetski mešanici ter omogočanje lokalne proizvodnje lastne obnovljive energije namesto črpanja energije iz daljnih delov sveta na evropsko ozemlje.
Za zdaj nas evropski voditelji zavestno peljejo v nasprotno smer. A še vedno ni prepozno za to, da se odločimo za drugačno energetsko prihodnost – prihodnost s čisto in cenovno dostopno energijo pod nadzorom ljudi.
Evro-Kaspijski mega plinovod vsekakor ni del takšne prihodnosti.
Scroll down to continue
Swipe to continue
Swipe to continue
Hoja po robu
Odvisnost Evrope v številkah
Evro-Kaspijski mega plinovod
Oskrbovalne poti
Energijska avenija
Dežela ognja
Utišani glasovi
Še več političnih zapornikov
Khadija Ismayilova
Intigam Aliyev
Režim Alijeva in BP
Cena
Ljudski upor
Drugačen energetski model
Velika energetska podjetja
Upadanje povpraševanja
Londonske alternative
Energetska revščina
Drugačna energetska prihodnost
Zasluge